Iskali Turke, našli žganje: kako je avstrijska vojska premagala samo sebe

Konec 18. stoletja se je Otomansko cesarstvo nahajalo pod pritiskom sklenjenega zavezništva med avstrijskim in ruskim dvorom. Osvajalski pohodi Katerine Velike oz. kneza Potemkina proti jugu so ošibili turško moč v severnem Črnem morju, hkrati pa je Turčija čutila vse večji pritisk na Balkanu, kjer so svoje interese skušali uveljaviti Habsburžani. Tako je leta 1788 izbruhnila avstrijsko-turška vojna, ki se je zaključila poleti 1791 z majhnimi ozemeljskimi pridobitvami za Habsburžane. Velik uspeh, če vzamemo v obzir, kako se je vojna za Avstrijce začela.

V noči med 21. in 22. septembrom 1788 se je v bližini romunskega mesta Karansebes nahajala velika vojska pod poveljstvom svetega rimskega cesarja in habsburškega nadvojvode Jožefa II. Pisana armada, sestavljena iz mnoštva dominantnih in podjarmljenih narodov – Nemcev, Francozov, Italijanov, Čehov, Hrvatov, Slovencev, Srbov, Poljakov in drugih. Ker so bili vojaki in poveljniki različnih narodnosti, je pri delovanju lahko prihajalo do zapletov v sporazumevanju, kar je včasih vplivalo na organizacijo in učinkovitost enot. Med vojaki in enotami različnih narodnosti je bilo prisotne tudi veliko nestrpnosti zaradi kulturnih raznolikosti.

Napetosti v vojski so bile visoke. Vojaki so bili utrujeni, zaloge hrane, pijače in drugih nujnih materialov so bile vse manjše, morala pa je po mesecih pohodov in manjših spopadov upadala. Krožile so govorice o obsežnem osmanskem protinapadu, kar je še bolj zaostrilo živčno vzdušje. V mešanici dolgočasja in strahu je nastalo okolje, v katerega se je naselila destruktivna paranoja. Nekateri polki se že tedne niso udeležili bojnih spopadov in vojaki so postajali nemirni. Drugi so zaradi manjših spopadov in bolezni utrpeli izgube in so bili psihološko na robu. Poveljniki so se ves čas – in to precej neuspešno – trudili ohraniti nadzor nad tako raznoliko in nezadovoljno silo.

K težavam je veliko prispeval tudi teren. Tabor se je raztezal po široki, neravni pokrajini, polni gozdov in hribov, kar je še otežilo komunikacijo med enotami. Skavti in sli so pogosto potrebovali ure za posredovanje informacij, lažne govorice pa so se širile hitreje kot dejstva.

Kar se je začelo kot rutinski vojaški manever, se je hitro spremenilo v nadrealistično in katastrofalno "komedijo" napak s krvavimi posledicami.

Habsburška vojska je postavila svoj tabor v okolici mesta. Bila je temna noč in oblaki so zakrivali luno. Predhodnica, enota husarjev, je prečkala reko Tamiš. V izvidnici so poskušali odkriti, ali se v bližini nahajajo Turki. Teh ni bilo na spregled, so pa pripadniki elitne habsburške enote naleteli na skupino ciganskih trgovcev, ki so težkim konjenikom ponudili žganje. Ti so ponudbo sprejeli in se začeli opijati, ko je reko za njimi prečkala še enota avstrijske pehote. Ko so ugledali "razveseljene" husarje, so zahtevali pijačo še zase, kar pa "prvopivcem" nikakor ni bilo po godu. Ti so okrog sodov postavili improvizirane barikade in zavzeli bojni položaj. Med enotama je prišlo do glasnega prepira.

Takrat so nekomu popustili živci in odjeknil je prvi strel, ki je sprožil neverjetno verigo kaotičnih dogodkov. Cesarjevi vojaki so se spopadli med seboj, na višku borbe pa je nekaj romunskih pripadnikov začelo vpiti "Turci, Turci!". Husarji so se, misleč, da je turški napad neizogiben, pognali v beg nazaj proti taboru. Za njimi je pobegnilo tudi veliko žejnih "pešakov". Razmere so se še dodatno poslabšale, ko so nemški častniki, ki so želeli vnesti red v vrste vojske, začeli vpiti "Halt! Halt!" (Stojte! Stojte!). Številni vojaki, ki niso razumeli nemško, so mislili, da poveljniki vpijejo "Alah! Alah!", kar je povzročilo še dodatno paniko.

Ker so se husarji v temi v hitrem diru približevali taboru, je poveljnik korpusa, general Colloredo, mislil, da gre za juriš osmanske konjenice, in ukazal topništvu, naj udari po njih. V krikih in eksplozijah se je prebudil celoten tabor. Panični vojaki so bežali in streljali drug na drugega. Cesar je v popolnem zlomu, ki se je odvijal okrog njega, padel s konja v potok. Ko je videl, da položaja več ni mogoče obvladati, je ukazal umik vojske. Po nekaterih navedbah so vojaki mislili, da so Turki zajeli cesarja, saj ga dolgo nihče ni videl, vse dokler v spremstvu zgolj enega vojaka ni prispel v Karansebes.

"Raznolikost naših čet, čeprav smo bili številčno močni, se je izkazala za velik izziv za poveljstvo. Možje, ki se ne morejo razumeti, ob najmanjši provokaciji padejo v zmedo. Disciplino je težko vzdrževati in bojim se, da bi to lahko privedlo do večjih težav v naših spopadih s Turki," je po bitki zapisal v pismu svojemu bratu Leopoldu, velikemu vojvodi Toskane. Nekateri viri pravijo, da je debakel v bitki verjetno prispeval k njegovemu poslabšanju zdravja in smrti leta 1790.

Turška vojska je prispela šele dva dneva za tem. Presenečeni so odkrili veliko število trupel in več ranjenih vojakov ter brez strela vkorakali v Karansebes.

Zgodovinarji se ne morejo zediniti o številu žrtev na habsburški strani. Eno poročilo navaja, da je avstrijska zaščitnica utrpela 150 žrtev. Drugo poročilo navaja, da so v dneh po incidentu v trdnjavo v Aradu, 60 kilometrov severno od Temišvara, odpeljali 1000 ranjenih mož. Drug vir trdi, da je po spopadu izginilo 538 mož, 24 lovcev in en častnik, večina pa se je vrnila v enote. Izgubili so tudi tri topove ter skrinjo s plačo za vojake. Zelo možno pa je, da gre za vire, ki so želeli biti zelo prizanesljivi do avstrijske vojske.

Paul Bernard, avtor biografije cesarja Jožefa II., ki je izšla leta 1968, je v svojem poročilu o incidentu podal trditev, da je cesarjeva vojska imela okrog 10.000 žrtev. Njegovo trditev so povzemali tudi drugi sodobni zgodovinarji, ki so raziskovali bitko.

Čeprav je bilo med kampanjo proti Turkom samo leta 1788 v avstrijskih vrstah več deset tisoč žrtev, uradna avstrijska poročila navajajo, da je bila velika večina žrtev posledica bolezni, zlasti malarije in griže, in ne spopadov s Turki.

Pa je bilo res vse tako, kot pravijo najbolj znani zapisi o famozni bitki? Zgodovinopisci, ki so kritični do zgoraj opisanega poteka "bitke", izpostavljajo, da nekateri osrednji viri datirajo iz kasnejših obdobij, celo 60 let po bitki, ter da je zanesljivih virov, ki bi potrdili zgodbo o "samouničenju" avstrijske vojske, relativno malo.

Toda že samo dejstvo, da je osmanska vojska zavzela strateško lokacijo, ne da bi se spopadla z Avstrijci, nakazuje, da je do incidenta res prišlo. Pomanjkanje zapisov o kaotičnem dogodku pa bi lahko odražalo poskus Avstrijcev, da bi prikrili podrobnosti sramotnega poloma.

Avstrijski vojaki niso imeli priložnosti boriti se proti odločni sovražni sili – bežali so pred prikaznimi, ki so jih sami ustvarili. Zgodovinski polom razkriva ranljivost celo najbolj organiziranih vojsk, ko so te podvržene izjemnim psihološkim in logističnim pritiskom. Prikazuje, kako se lahko kompleksni sistemi v trenutku razkrojijo, ko se komunikacija poruši in poveljevanje postane neučinkovito.

Karansebes ni bil navaden poraz. Avstrijski vojski se je zgodil kolaps v popolni nevihti zmede in kaosa. In za to ni bil potreben sovražnik.